Dragi naš Janez, naš Johan

Težko je razumeti, kaj šele sprejeti, da te ni več tu. Za nas si tako zelo živ. Tvoje krhko, drobno telo, dom izjemne, preproste in čiste duše,  je živo pred našimi očmi. Dobro nam je bilo ob tebi, dragi Janez.

Ko se zdaj pogovarjamo o tebi, vsak pove samo dobre stvari. Fejst pubec, dober človek, krasen sodelavec. Res, pustil si globoko sled med nami. V marsičem si nam bil zgled.

Vedeli smo, da tvoja pot skozi otroštvo in mladost ni bila lahka, pa tega nisi nikoli uporabil za jamranje, izgovor ali malodušje. Dostojanstveno  si znal sprejemati, kar ti je naložilo življenje. Občudovali smo, kako spoštljivo si zmeraj govoril o svoji družini, bližnjih, predvsem o bratu. Tudi do nas, sodelavcev, si oblikoval odnose razumevanja, spoštovanja, podpore. Rad si priskočil na pomoč, to si jemal kot svojo obveznost. Trenutki jeze in upora, ki smo jim bili kdaj priča, so bili upor proti krivici, nepoštenosti.  Nisi prenesel krivice, moral si glasno povedati, da ni prav.

Kot se nisi izogibal pomoči sočloveku, se nisi izogibal delu. Vedno pripravljen, vedno delaven, odgovoren in zavzet.

Z nami bo ostala tvoja iskrivost, nagajivost, tvoja volja do življenja. V družbi je veliko pritoževanja in jamranja, kakšen bi moral biti svet, ljudje, kaj vse, da  nam pripada. Ti si pred nas postavljal drugačen zgled – sprejel si, kar ti je bilo dano in iz tega naredil največ. Brez da bi se pritoževal, bentil in se jezil. Vedno dobre volje, vedno odprt za sočloveka. V tem si bil res velik in si nam postavil visoka merila.

Dragi Janez, hvaležni in ponosni smo, da smo smeli biti del tvoje poti. Lepo nam je bilo v tvoji družbi, ob tvoji iskrenosti, toplini, radoživosti.  Hvala, Janez, za vse, kar si nam dal. Vedno boš z nami!