Tudi k nam je po dveh letih posijalo sonce. Kot že samo ime pove – Zadar – za dar, za darilo. Res pravo darilo za nas. Kot se je v zgodovini že zgodilo. V veselem pričakovanju smo se v petek zjutraj naložili na bus in se odpeljali v smeri Ptuja, kjer nas je pričakala vesela ekipa ptujskih sodelavcev. Pot smo nadaljevali v smeri Gruškovja in srečali še sodelavce iz Maribora. Tako je bila ekipa popolna in pripravljena na nove prigode.

Pot po avtocesti je minila hitro. Bolj kot smo se bližali Velebitu in morju, bolj je pihala burja. Oznake na avtocesti so pokazale, da bo treba zaviti na staro cesto, katera je bila včasih po dolgi vožnji naporna, letos pa čudovita panoramska izkušnja in lepi spomini na čase, ko še ni bilo avtocest. Vožnja v smeri Gračac – Obrovac – Benkovac in čudovit pogled na kanjon reke Zrmanje – neprecenljivo! Prihod na že znano lokacijo v Zadru pa pika na i našega petkovega potovanja.

Čas je že bil, da skočimo v kopalke in se ohladimo v bazenu ali morju. Kar naenkrat nas je bilo na vseh koncih Zadra dovolj. Eni z busom, drugi s taxijem, tretji peš. Pogrešali smo le turistični vlakec. Zadar, mesto, kjer ti nikoli ni dolgčas. Vedno je kaj za doživeti in videti. Mesto, kamor se vedno radi vračamo. Ogledi, kopanje, žoganje v morju. Hladno osvežitev ob bazenu z navihano kelnarico Renato si bo najbolj zapomnil Simon, saj mu je kar nekajkrat pomagala pri merjenju temperature vode v bazenu. Kratko in enostavno pot po okolici Zadra si bodo Jon, Žan in Dejan zapomnili za vedno, popoldne pa smo posledice podviga lahko videli tudi vsi ostali. Večerni obisk lunaparka, individualni sprehodi, samozavest in radovedna odločnost naših sodelavcev po teh letih, pričarana v neskončnih nasmehih in zadovoljstvo – lahko samo rečemo kapo dol. Toliko pristnosti, kreativnosti, iskrenosti pa še česa kot smo je deležni tu. Res neprecenljivo.

Ali kaj ko pa ti trije dnevi tako hitro minejo. Nedelja je čas za slovo. Ampak slovo samo za letos. Še pridemo!